Komentar na FB zgodaj zjutraj me je streznil. Tudi jaz sem tiho o stvareh, ki javnosti niso znane, čeprav so v interesu uporabnic storitev.
Moj FB profil čaka brez objav, spletne strani še vedno nisem usposobila, glas o mojem delu se širi le od ust do ust. Moje delo je v majhnem obsegu. Da lahko kvalitetno spremljam pare, ki si me izberejo v nosečnosti, med porodom in v poporodnem času in da imam čas zase, za svojo družino in prijatelje, ne potrebujem reklame. Štiriindvajsetih ur, ki jih ima dan, in dni, ki jih ima teden, se ne da raztegniti. Svoje majhne babiške prakse ne želim spremeniti v tekoči trak porodov z neprimerno pred in poporodno babiško oskrbo, k porodu ne želim priti utrujena od prejšnjega ali k njemu sploh ne priti, ne sprožam jih, da se prikladno umestijo v moj urnik in nimam nobenih ambicij, da bi širila dejavnost in zaposlovala druge babice. Spletna stran bi se kljub temu spodobila, priznam.
Moja tišina, moja neaktivnost navzven, v svet, pa ni znak, da sem brez teksta, brez pomembnih vedenj, znanja, izkušenj. Moja dosedanja tišina je ne eni strani posledica preokupiranosti z neko drugo pomembno življenjsko situacijo, na drugi pa znak zavedanja, da bodo zapisom zagotovo sledili očitki, da me žene zavist. In le kdo si jih želi? Veliko lažje se jim je ogniti za kuliso korektnosti in z opomnikom, da ni moje, ker me nihče ni vprašal.
A do kdaj človek molči in čaka?
Kako in koliko si soodgovoren (ne le pravno, ampak pred sabo in pred Stvarstvom) za slabe posledice, če veš, da nekdo že v izhodišču zavaja, laže, predstavlja neresnične podatke – na področju, ki ga zelo dobro poznaš in se te zelo tiče? Da za sabo pušča tudi ranjene ženske, otroke, družine, ki o svoji bolečini ne uspejo spregovoriti na glas?
Kako in koliko si soodgovoren, ko (iz)veš, da nekdo ne deluje v najboljšem interesu mame in otroka, pa si zgrožen, zdi se ti nezaslišano, a si vseeno tiho? Ker so tiho tudi drugi, ki vedo, pa ne vedo, kaj storiti, kako ustaviti.
Kako in koliko si soodgovoren, ko poznaš dejstva, pa si tiho, ker je morda prikladneje ogniti se neupravičeni dodatni diskreditaciji, blatenju, za katere sklepaš, da bodo sledili in bodo terjali dodatno energijo in angažma?
Včeraj me je zadelo spoznanje. Ko bom v medijih prebrala, da je pri porodu doma prišlo do hudih komplikacij in bodo te povezane z neustreznim delovanjem neke babice ali babičarja… se ne bom mogla potolažiti, da sem naredila dovolj, da se to ne bi zgodilo. In dejstvo, da tudi drugi, ki so vedeli, niso spregovorili (razen morda splošne in neresnične pavšalne trditve, da je porod doma nevaren), moje odgovornosti ne bo zmanjšalo.
Porod doma ni hec! Bodite previdni pri izbiri strokovnjaka/inje, ki bo ob vas. Samo zato, ker je okrog osebe veliko reklame, še ne pomeni, da pomanjkljivosti niso zamolčane in spretno prikrite.
Ne pričakujem, da boste kar razumeli. Ustvarjam pa možnost, da sploh izveste. S tem dajem priložnost:
Resnici.
Strokovnosti.
Porodu doma.
Bodočim samostojnim babicam.
Ženskam, ki rojevate.
Otročičkom, ki prihajajo.
In sebi - da mi nekoč ne bo žal in da me zaradi molka ne bo sram.
Kot je nekdo zapisal prav v zvezi s tem: »Ker vedeti in ne narediti nič, tudi ni prav. Ona je nevarna. In ker delamo na tem področju, ne govorimo o učinku slabega prevoda, zaradi katerega ljudje ne preberejo knjige, govorimo o življenju in smrti in o kvaliteti življenja.«
V zapisih, ki sledijo, bom predstavila svoj pogled na babištvo ter izkušnje in preizkušnje, ki so zaznamovale moje delo in me oblikovale v babico, kakršna sem.
