Po zaključku 3. letnika babištva sem opravila manjkajoče izpite, pričela s pisanjem diplomske naloge, spremljala ženske pri porodih kot porodna spremljevalka (doula) ter nekaj ur, da bi dobila dodatno prakso, delala celo v porodnem bloku preko študentskega servisa. Ko sem ugotovila, da bo moje delo pranje inštrumentov in njihovo pakiranje za avtoklaviranje ter izvajanje klistirjev, pa sem ta čas raje uporabila koristneje.
Iskala sem način za pot v samostojno babištvo, ki ga pri nas že dolga leta ni bilo več. Verjela sem, da pot obstaja. Tekom študija mi je namreč postalo jasno: zaposlitev v porodnišnici bo zame kot Scila in Karibda za Odiseja – do poroda doma potem ne bom mogla priti. Tekom študijske prakse sem namreč spoznala nekaj babic, ki so mi povedale, da so nekoč nameravale odpreti porodni center. Najprej so se seveda za nekaj let in dodatne izkušnje zaposlile v porodnišnici. Po vseh teh letih pa opcija, da bi iz porodnišnice odšle, ni več obstajala. Ne vem katerič se je zgodba ponovila, ko mi je postalo jasno, da naj si ne umišljam, da bi meni lahko uspelo.
Če bi bile razmere drugačne, bi bilo seveda idealno, da bi najprej delovala z neko modro in zelo izkušeno babico, preden bi sama postala samostojna, modra in zelo izkušena. A ker to ni bilo mogoče, sem vsako spremljanje pri porodu obrnila v učenje in nenehno vrednotenje – kaj bi bilo smiselno narediti, kaj bi storila, če bi bila v dani situaciji doma, kaj bi storila, če bi bila pri porodu sama; poleg tega sem nadaljevala z izobraževanji v tujini in učenjem od tujih babic.
Misel, da bom nekoč pri porodu sama, odgovorna za porod in dve življenji, je postajala na trenutke srhljiva. Spraševala sem se, če bom še vedno tako pogumna, samozavestna, mirna in prepričana vase in svoje znanje, ko bom prvič sama? Prvič odgovorna babica, brez mentorice, ki bi rešila situacijo, če ji jaz ne bi bila kos.
Odgovora nisem imela, sem pa zato malo odlašala s pisanjem diplomske naloge: »Dokler ne diplomiram se mi s tem namreč ni treba dokončno soočiti!«
Za diplomsko nalogo sem si izbrala temo: Od rojstva glave do rojstva ramen - kritične točke in optimalna skrb. Za nalogo sem se odločila, ker sem tekom prakse v dveh od treh porodnišnic v kateri sem jo opravljala, opazila neke rutinske postopke, za katere sem iz teorije vedela, da so potencialno škodljivi in sem jih želela podrobneje proučiti. Hvaležna sem, da sem v ljubljanski porodnišnici delala z babicami, ki niso pustile dotikanja, kaj šele rotacije in vlečenja otrokove glave pred pričetkom naslednjega popadka. Prav diametralno nasprotje med priporočili babic glede načina porajanja otroka v različnih slovenskih porodnišnicah so botrovala temi moje diplomske naloge. Če koga zanima več o možnih poškodbah zaradi rotiranja otrokove glave pred naslednjim popadkom oz. zaradi vlečenja za otrokovo glavo, si lahko ogleda kratek film: https://youtu.be/OD88c9dbiZg.
Mojega poguma za korak na samostojno pot pa ne gre zamešati z napihnjenim in neukročenim egom. Vsaka odločitev je bila skrbno pretehtana in ovrednotena z vseh možnih pogledov, nikoli preuranjena. In potem, sredi pisanja diplomske naloge in dogovarjanja s kolegicami, da bi postale samostojne babice, je prišel tudi odgovor, kako bom, ko bom prvič sama pri porodu.
Bilo je na poti v porodnišnico, kamor sem spremljala par v pričakovanju. Deklica se je rodila v moje roke – v avtu, pod zvezdnim nebom in Karavankami, na praznično silvestrsko noč in mi dala odgovor, kako bom... Takrat sem videla in vedela, da bom dobro; takrat sem se zavedla, da sem babica – pa čeprav sem diplomirala skoraj 4 mesece kasneje.
Še danes sem enako hvaležna in ganjena ob darilu, katerega vrednost je onkraj razumskega, onkraj oprijemljivega.
Diplomske naloge sem se lotila bolj zavzeto in se s kolegicami resneje dogovarjala za sodelovanje.
(se nadaljuje…)
