V nadaljevanju nekaj primerov iz časa preden sem diplomirala (2014), za katere bi upala, preden sem jih srečala od blizu, dati roko v ogenj, da se ne morejo zgoditi in so zame nazoren primer slabe in nedopustne prakse.
Porod v porodnišnici z izbrano babico, ki je tam delala občasno, po pogodbi:
Ženska ni želela imeti intravenozne kanile, čeprav je to praksa v porodnišnici. Namesto, da bi babica žensko podprla pri odločitvi in uredila potrebne zavrnitvene papirje za vstavitev kanile, je le-to enostavno prilepila na kožo in le poskrbela za vtis, da je vstavljena.
Nepovezano s tem je pri porodu prišlo do fetalnega distresa, potrebno je bilo oživljanje. Otrok je imel 4x tesno ovito popkovnico okoli vratu. Babica je za povrh – še zdaj ne razumem zakaj, v porodni zapisnik napisala, da je imel otrok popkovnico 2x ovito okoli vratu.
Porod v porodni hiši v tujini:
Ko je babica, žensko, ki jo je najela za porod in kateri je zagotovila, da bo pri njenem porodu (razen, ob vnaprej dogovorjenih izjemah), po prihodu v porodno hišo pregledala (moža in mene je poslala iz sobe, da je bila z žensko sama) in ji dejala, da imajo pa ravno danes obletnico babiškega centra in da bo tam slavnostna govorka, zato je pri porodu ne bo, pride pa nadomestna babica, ki je ženska ni poznala. Čeprav je bil slavnostni dogodek znan vnaprej, babica ženske s tem ni seznanila. Razočaranje in stiska ženske nad neiskrenostjo in zavajanjem sta bili veliki; porod se je takrat spremenil, končal pa se je s carskim rezom.
Ko sem na izobraževanju za babice in doule, ki je potekalo v Avstriji, med odmorom od avstrijske udeleženke izvedela, da je rodila doma in da je pred časom spoznala žensko, ki je prav tako rodila doma, celo z isto babico. V pogovoru sta ugotovili, da sta bili obe šesta porodnica njune skupne babice. Ker sta bili obe v to povsem prepričani (in ker to seveda ni mogoče), sta odšli do dotične babice, ki jima je priznala, da sta bil prva in druga, a se ji je zdelo dopustno zlagati se, da se ne bi odločili za kakšno drugo, izkušenejšo babico.
Ko mi je bodoči očka navdušeno razlagal, da sta se s partnerko odločila za porod doma z babico iz tujine, ki v svoji dolgoletni karieri ni zamudila niti enega samega poroda, jaz pa sem poznala več primerov, ko ni prišla pravočasno ali pa sploh ni prišla k porodu.
Ko je babica iz tujine ženski, ki je nameravala roditi doma, ob začetku poroda, ko jo je po telefonu obvestila, da so se pričeli popadki, namesto da bi se usedla v avto in prišla k porodu ali da bi rekla, da ne bo mogla priti, dejala, da naj gre v toplo kopel (za katere babice vemo, da lahko pričakujemo, da bodisi ustavi, bodisi pospeši porod). Kopel je porod pospešila, ko je ženska babico o tem obvestila, je babica odgovorila, da tako hitro pa ne bo uspela priti. Ženska je bila primorana roditi v najbližji porodnišnici; če bi takoj vedela, da babica ne more priti k porodu, pa bi v miru lahko odšla vsaj v porodnišnico po svoji izbiri.
Porod doma z babico iz tujine:
Pri šivanju raztrganine, pri katerem je skrb za sterilnost osnova, je babica orokavičena, med šivanjem brskala po torbi, prijemala in odpirala in zapirala embalažo anestetika, ga nanesla na rano in nato šivala naprej – brez zamenjave rokavic, kar je popolnoma neustrezno zaradi nevarnosti infekcije (za povrh sem se ji ponudila za asistenco – v študijskem procesu so nas v porodnišnici temeljito naučili ustreznega rokovanja z namenom zagotavljanja sterilnosti, pa pomoči ni želela).
Porod doma z babico iz tujine:
Po koncu poroda, kateremu sem prisostvovala, sva klepetali in povedala mi je, da je bil njen maksimum 16 porodnic mesečno. Ker ne le menim, ampak VEM, da babica ne more nuditi kvalitetne predporodne, medporodne in poporodne oskrbe pri tako velikem številu porodnic, ki rojevajo doma, sem jo vprašala, kako ji uspeva? Pojasnila mi je, da tudi če ima le dva poroda, se ta dva lahko zgodita istočasno. In če se lahko dva, ni nič narobe, če se tudi ostali. Če je ona pri porodu, gre k drugemu pač neka druga babica iz bližine. Pri tem se seveda izgubi pomembna komponenta kontinuirane babiške oskrbe – da porodnica pozna babico, ki je pri porodu in da babica pozna žensko in njene želje; ob tem je seveda precejšnja razlika, ali je na koncu meseca razočarana ena porodnica, ali pa osem.
To je nekaj dogodkov, ki sem jih doživela pred diplomo in ki so razblinili mojo iluzijo o babicah, ki sem jo gradila v zadnjih letih pred tem: preprostih, srčnih, iskrenih, strokovnih, etičnih in močnih ženskah, ki v skladu z v fiziologijo usmerjeno obporodno skrbjo, delujejo v najvišje dobro ženske, otročička in cele družine.
Ko sem nekoč o teh čudnih izkušnjah pobarala cenjeno babico iz ZDA mi je odgovorila preprosto, da: »Ni vsaka babica, ki dela pri porodih doma, zato tudi dobra babica.«
Kako resnične so bile njene besede, sem v polnosti dojela šele s časom.
Bili so to trenutki pretresov, ki so zelo jasno začrtali mojo pot in podporo ženskam v obporodnem času ter nekaj enostavnih in temeljnih sklepov…
(se nadaljuje…)
