Na pomanjkljivosti v sistemu sem bila precej dobro pripravljena. Poznala sem številne zgodbe žensk, ki so se izkazale za verodostojno uverturo v prakso, ki sem jo doživela. Ko rečem pripravljena, imam v mislih namero, da bom po vsaki težki situaciji znova vstala in da bom naredila vse v moji moči, da ženskam izboljšam porodno izkušnjo ter da me bolečina, težavnost in frustracije ne bodo odvrnile od dokončanja študija.
Babištva, ki ga pišem z veliko začetnico, sem se učila od Babic z veliko začetnico (nekatere so delale v porodnišnicah, večina pa je bila samostojnih). Še danes mi zvenijo v ušesih njihove skrbno in dobronamerno svareče besede o vsem, česar ne smemo zanemariti, spregledati. Razen zelo redkih izjem, so bile izrečene v tujem jeziku. Gre za predane, srčne, strokovne in poštene ženske. Samozavestne in hkrati ponižne (ang. humble), nikakor ne ponižane; ponižne in ne bahate – pred življenjem in smrtjo in veličino rojstva.
Ne vem, če je kaj večjega, kot sta porod in rojstvo. Je le še nekaj podobno pomembnih dogodkov, pri katerih nikoli ne bi smela prevladovati rutina nad osebnim, komotnost zdravstvenih delavcev nad udobjem rojevajoče ženske in otročička. Morda tega res nikoli ne bi uvidela, če mi babica v nosečnosti ne bi dejala, da ne morem roditi čepe, ker, kaj da si mislim – ona pač ne bo kot avtomehanik pod mano. A zdi se mi nepredstavljivo, da to ni samoumevno pri vseh strokovnjakih in v vseh zdravstvenih inštitucijah.
A če sem bila na veliko večino situacij v porodnišnicah pripravljena, me je toliko več presenetilo pri nebolnišničnih porodih. Tam sem mislila, da se vse, kar je bilo deležno kritike v obstoječem sistemu, samo po sebi ne dogaja. Morda drži, da je poslušanje, debatiranje in branje o naravnih porodih in babiški paradigmi pri meni ustvarilo neko zasanjano predstavo o babicah, ki jih pri »babiškosti« onemogoča medicina – preveč medicine, tudi ko ni potrebna (t. i. prekomerna medikalizacija). Sčasoma se je namreč izkazalo, da so babice pri nas v osnovi medikalizirane, neredko celo porodničarji delujejo bolj »babiško« kot kakšna babica. To je razlog, da ne odobravam popreproščene delitve na babiško in medicinsko paradigmo, temveč mi je bližje ločevanje na v fiziologijo usmerjen model ter medicinski model (v katerega se prestopi iz v fiziologijo usmerjenega, kadar je to potrebno in samo kolikor je potrebno, smiselno in v soglasju z žensko). (*op. od mojega študija v letih 2009 – 2012 se je marsikaj spremenilo: znanja in v fiziologijo usmerjenih babic je tudi v sistemu več, ko jih je bilo).
Vendar pa se Babištva nisem učila le z zgledom kako, temveč tudi kako ne. In če sem v študij vstopala z določeno predpostavko o pomanjkljivostih v obstoječem sistemu in sem jih pričakovala in se nanje pripravila, na pomanjkljivosti v alternativnem svetu, kjer naj bi bila nosečnica/porodnica postavljena v središče obporodne skrbi, nisem bila pripravljena, zato je bil šok zame večji, kot pri neprimernih postopanjih v okviru sistema.
(se nadaljuje…)
