Jasno mi je bilo, da se s slovenskim študijem ne morem naučiti dovolj za samostojno prakso, zato sem znanje in izkušnje nabirala tudi izven študijskih obveznosti. Eno od izobraževanj, ki sem se jih udeležila, je bilo Midwifery Today, ki sem se ga s študijsko kolegico udeležila jeseni 2010 v Strasbourgu v Franciji ter jeseni 2011 z dvema študijskima kolegicama v Bad Wildbadu v Nemčiji. Na slednjem izobraževanju sta se zgodila dva od ključnih nekaj dogodkov, ki so predstavljali prelomnice v moji babiški rasti, saj mi je predočilo mojo naivnost in razblinilo binarnost mojega doživljanja porodnih svetov – medikaliziranega in »naravnega«.
Mojo predstavo o nemotenih porodih, ki potekajo pri zdravih nosečnicah brez posebnih težav in kjer babica celo sedi v sosednji sobi in jo ima ženska blizu, če in ko jo rabi – ki je bila vezana na številne navdihujoče porodne zgodbe, je razblinil uvodni jutranji nagovor Jan Tritten, ustanoviteljice Midwifery Today.
Njen govor je šel nekakako takole: Drage babice, prosim vas, da nikar ne pristajate, da ženske rojevajo v sosednji sobi. Preveč babic na svetu je zaradi tega pristalo v zaporu!
Nato je spregovorila o tem, da če je babica v sosednji sobi, zato da ženska v svojem miru rojeva, lahko pride do resnih zapletov, ki jih babice ne morejo ustrezno reševati, saj jih ne morejo niti pravočasno zaznati. Nato je prošnjo naslovila na prisotne nosečnice: »Prosim vas, ne postavljajte svojih babic v položaj, zaradi katerega imajo lahko težave. Če vaša izbrana babica ni oseba, ki je lahko blizu vas med porodom, je ne pošiljajte ven iz sobe, ampak si poiščite babico, ki to bo.«
Njen govor je bil zame trenutek streznitve. Bila sem, lahko bi rekla, v srčiki aternativnega izobraževanja s področja babištva (učila sem se stvari o katerih na Zdravstveni fakulteti nismo niti spregovorili), obkrožena sem bila z babicami in znanjem s celega sveta in šele takrat sem v polnosti dojela, da se zapleti pri porodih dogajajo tudi zaradi arogance, naivnosti, poenostavljanja, romantiziranja in olepševanja in da so navdihujoče porodne zgodbe in filmi le en del mnogo širše resnice. Ob zgodbah, ki jih gledamo ali beremo, obstajajo zgodbe, ki so tihe, zamolčane, prezrte, a z globokimi posledicami za vse vpletene.
Drugi pomemben dogodek na tem izobraževanju je bil vezan na dobronamernost, strokovnost in poštenost nekaterih, ki delujejo na področju naravnega poroda.
Odzvala sem se povabilu, da se udeleženke iz regije vzhodne Evrope udeležimo sestanka, na katerem bi se pogovorile o trenutni situaciji glede porodne skrbi v naših državah, vključno s statusom poroda doma in se morebiti dogovorimo za konstruktivno sodelovanje v prihodnosti (za tiste, ki vas morebiti zmoti pozicioniranje Slovenije v vzhodno Evropo, naj dodam, da smo imeli s temi državami, glede pravice ženske do izbire v obporodni skrbi, več skupnih izzivov; pravice, ki so normalno dostopne v srednji, zahodni ali severni Evropi pa nam še vedno niso dosegljive).
Nabrala se nas je pisana druščina. Po uvodnem nagovoru so sledile kratke predstavitve, na vrsti sem bila med prvimi. Povedala sem, da sem študentka babištva, da prihajam iz Slovenije, da porod doma tukaj ni sistemsko urejen, a da ni prepovedan in da tiste redke ženske, ki rojevajo doma, najemajo babice iz tujine... Organizatorka sestanka me je ob tem prekinila in dejala, da se motim, da v Sloveniji imamo vsaj eno samostojno babico, ki deluje pri porodih doma in da jo je spoznala tukaj na izobraževanju. Moje presenečenje ne bi moglo biti večje. V mislih sem hipoma prečesala babice, za katere sem vedela, da so nekoč imele idejo, da bodo imele porodni center in se spraševala: »Katera od njih bi lahko bila? Kdaj se je to zgodilo? Kako da tega ne vem?« ko je pobudnica srečanja nenadoma dejala: »Oh, she is here – she is the midwife I am talking about!« in pokazala mimo mene.
V nestrpnem pričakovanju, v iskrivem navdušenju, da spoznam ali zagledam že poznano pogumno slovensko babico, ki se je, končno!, odločila tlakovati samostojno babiško pot, sem se obrnila in v gruči, kakšen meter od mene, sklonjeno in zardelo zagledala znanko, doulo, ki je s kazalcem gestikulirala nestrinjanje in ob tem hitela govoriti: »No, no, no, I'm not a midwife, I am a student midwife! I am not a midwife…«
Grotesknosti situacije sama ne zmorem opisati v polnosti; organizatorka sestanka ji je, vidno šokirana, prepričljivo odgovorila, da o čem govori, da saj ji je prej nedvomno razložila, da je babica in da deluje pri porodih doma v Sloveniji. Slovenska doula je bila čedalje bolj rdeča in njuno pregovarjanje sem dopolnila s podvprašanjem o tem, kje vendar študira, kar pa je njeno zadrego še bolj poglobilo. Da mi bo pojasnila kasneje, da dajmo sedaj imeti sestanek, je rekla in se nekako izvila iz neprijetne situacije.
Sestanka je bilo konec in izginila je, preden sem jo o študiju lahko povprašala. Sem jo pa srečala naslednje jutro. Na moje neposredno vprašanje, kje torej študira, je najprej dejala, da v Avstriji. Ko pa sem jo vprašala za podrobnejše podatke o študiju, je postopoma priznala, da je bila doslej le na dveh informativnih dnevih na babiških šolah v Avstriji.
V teh desetih letih so me ljudje večkrat seznanili, da v Sloveniji spremlja porode doma. Pred nekaj leti smo jo z Združenjem Naravni začetki povabili na sestanek, ker se nam je zdelo pomembno spregovoriti o razsežnostih, ki jih takšno ravnanje prinaša, vendar se vabilom ni odzvala.
Večkrat razmišljam, ali starši, ki jo izberejo, sploh vedo, kakšna so njena znanja in kompetence, ali morda le spretno prikaže, da je nekaj več, kot dejansko je?
Se starši zavedajo tveganja, ki ga prinaša rojevanje z osebo, ki nima ne ustrezne izobrazbe, ne ustreznih dovoljenj?
Čeprav je babištvo reguliran poklic, se s tistimi, ki ga opravljajo brez ustrezne izobrazbe in/ali brez ustreznih dovoljenj, že vsa ta leta ne ukvarja nobena od inštitucij v smislu nadzora (menda nihče ni pristojen), prav tako pa se nobena od inštitucij ne ukvarja z osveščanjem uporabnic – kdaj in pod kakšnimi pogoji je porod doma varen in na kaj je potrebno pred odločitvijo za izvajalca babiške storitve paziti. Uradna priporočila, ki jih zasledimo v člankih, televizijskih prispevkih in uradnih dokumentih (npr. Strokovne usmeritve za načrtovani porod doma) skrbno in zvesto predstavljajo le eno naracijo: »Porod doma je nevaren,« s čimer soustvarjajo idealne pogoje za neinformiranost uporabnic babiških in »babiških« storitev.
Zavedanje moje naivnosti – iskreno sem mislila, da so ljudje v gibanju za naravni porod a priori pošteni v svojih namerah in delovanju, je bil moj drugi streznitveni trenutek.
Domov sem se vrnila spremenjena, mojih lekcij o naivnosti pa s tem še ni bilo konec.
(se nadaljuje…)
