Klic v babištvo je bil pretkan z zanosom, zaupanjem in vero – v življenje, žensko, ki rojeva, otročička, ki se rodi in v ljudi, ki delujejo na področju naravnega poroda. Očarali so me zapisi o fizioloških porodih, katerih babice niso motile, kjer so ženske rojevale v svojem miru, v svojem ritmu. Nagovarjale so me vsebine mirnega in spoštljivega poroda, varovanja porodnega prostora, odsotnost nepotrebnih vprašanj in pripomb, crkljanje mamice in otroka takoj po porodu, neprekinjen stik kože s kožo, ki ni omejen na nekaj prvih minut, ampak traja…, temeljito in pošteno informiranje žensk (o prednostih, tveganjih, alternativah), ki imajo pravico odločati o skrbi zase in za nerojenega otroka (po rojstvu ta pravica pripade obema staršema). Na izobraževanjih za doule sem uživala ob temah in v družbi žensk, ki smo imele skupno vizijo: boljšo obporodno oskrbo.
Ideja, da strokovnjak odloča o ženski in ji dovoli ali ne dovoli mi je bila tuja; namigovanja, da smo ženske, ki si želimo fiziološki porod brez vmešavanja, neodgovorne in sebične, in da nam je pomembnejša porodna izkušnja, kot pa zdravje otroka, pa žaljiva in neosnovana.
Ko je v porodnišnico, kjer sem opravljala glavnino prakse, prišla ženska s porodnim načrtom, je bil ta osebju praviloma odveč, marsikatera želja pa sprejeta kot bizarna.
Če je v porodnem načrtu pisalo, da ne želi protibolečinskih sredstev, je izgledalo, da si babica še posebej želi, da bi se izkazalo, da nekaj proti bolečini pač rabi. Le izjemoma ženske niso bile deležne farmakološkega lajšanja bolečine; tipično je babica žensko, ki ni že sama prosila za protibolečinska sredstva, na vrhu popadka vprašala: »Damo nekaj proti bolečinam, a ne?« in večina je komaj dahnila: »Ja,« in ni jih zanimalo niti kaj bodo dobile, ne kakšni so potencialni neželeni učinki. Povsem razumljivo – ženska dobi namreč, ob takšnem, na videz le prijaznem in skrbnem vprašanju, v času največje ranljivosti, subliminalno sporočilo, da ji ne gre dobro, da babica – strokovnjakinja vidi, da brez protibolečinskih sredstev pa ona ne bo zmogla. Bolečina popadka postane večja, moč ženske pa manjša. Povsem drugače, kot je doživljanje poroda za žensko, ki je ni strah, ki ima zaupanje vase, v otročička in v porodni proces in ki ima ob sebi vsaj eno podporno osebo (idealno je, da so vsi, ki so prisotni podporni) – najsi bo to babica, doula, partner ali druga oseba, ki ji npr. med popadkom zagotavlja mir in tišino, po popadku pa ji pove, kako čudovito ji gre.
Ko je prišla ženska v porodno sobo z željo v porodnem načrtu, da se plodovih ovojev ne predre, tega ni storil zdravnik z inštrumentom za prediranje ovojev (t.i. amnihook), kot je sicer tam praksa, ampak je to, s svojimi spretnimi prsti, storila babica, ki se je nato kolegicam pohvalila, da seveda mehurja ni pustila celega, kot si je zamislila ženska.
Ko je brez zapletov rodila ženska, ki ni želela sredstev za krčenje maternice po porodu, so ji namesto Syntocinona v bolusu (nezredčenega zdravila za krčenje maternice, ki se ga ob rojstvu aplicira v veno ali mišico v primeru aktivnega vodenja tretje porodne dobe), zdravilo razredčili v 500 ml fiziološke raztopine in ga venozno dovajali preko dalj časa trajajoče infuzije. Na moje vprašanje, zakaj se njene jasno izražene želje ne spoštuje, sem dobila odgovor, da če ženska toži, ker se je ne upošteva, ne bo nobenih sankcij, če bi pa slučajno krvavela, nato pa tožila za škodo, bi bila na sodišču babica spoznana za krivo, saj da bi se ženska zgovarjala, da se ni zavedala, kako resna je lahko škoda, babica pa, kot strokovnjakinja, bi morala predvideti razplet! Skratka za babico najbolj prikladen scenarij: da deluje v skladu z doktrino, pri čemer ni pomembno, če je to v nasprotju z izraženo voljo porodnice, ki ni v nikakršni življenjski nevarnosti.
Ob vsem tem pa še: ležanje tekom poroda, klistir in britje pred porodom, prepoved hrane in pitje le po požirkih…
Izobraževanja, prisostvovanja drugačnim porodom ter številni dolgi pogovori s tistimi, ki vidijo in razumejo širše obporodne teme, so bile svetle točke, ki so osvetljevale mojo pot.
(se nadaljuje…)
