Odločitev za študij babištva v Sloveniji je, zavedala sem se tega, pomenila tudi odločitev za prakso medikaliziranega babištva, ki v središče ne postavlja rojevajoče ženske, ampak žensko, otročička oz. družino upogiba po doktrini vsake ustanove. Glede prakse si torej nisem delala utvar. Poznala sem številne porodne zgodbe, imela sem lastne izkušnje, zelo dobro sem vedela, kaj me čaka (kot tudi kaj želim znati). Kljub temu sem bila v času študijske prakse večkrat presenečena, šokirana, nemočna, žalostna, travmatizirana (več o tem zakaj ter kako je potekal študij, morda nekoč v prihodnje). Bila sem previdna in spoštljiva do tihe bojazni, ki me je včasih nagovorila, da bi morda tekom študija zaradi patologij, ki jih bom videla, prenehala verjeti v ženske, v našo sposobnost rojevanja, v življenje, v fiziološki porod. Pri vsem, čemur sem bila priča, pa se vendarle nisem ustrašila. Če kaj, sem se, ravno nasprotno, utrdila v prepričanju, da prvi (tudi nepotrebni) intervenciji sledi kaskada drugih in da komplikacije (razen res redko) ne nastanejo »iz nič«.
Zavedanje, da želim biti samostojna babica, me je gnalo k še pozornejšemu spremljanju vsega, povezanega z nosečnostjo, porodom in poporodnim obdobjem. Na prakso nisem hodila le nabirati posameznih posegov (op.: za dokončanje študija babištva je, skladno z evropsko direktivo, določeno število posameznih posegov, ki jih mora opraviti vsaka babica preden diplomira), ampak sem vsako situacijo skušala osmisliti za kasnejše delo v vlogi samostojne babice. Moj prvotni plan je bil sicer, da se po končani diplomi za nekaj časa, leto ali dve, zaposlim v eni od slovenskih porodnišnic, pridobim dodatne izkušnje, nato pa postanem samostojna babica. Ubrala pa sem drugačno pot…
(se nadaljuje…)
