Moj prvi spomin na babice sega v čas otroštva. Vprašanje v pogovoru dveh žensk (p)o porodu: “Te je bab'ca prerezala?” se je, kot skrhane epiziotomijske škarje, zarezalo v mojo zavest in podzavest in pustilo vtis o ženskah, ki jim ne gre zaupati in ki jim ni prav dosti mar za druge ženske. Le katera sočutna bi lahko kot po tekočem traku rezala ženske, ki rojevajo? In le zakaj bi bilo normalno, da se žensko pri porodu prereže? Leta kasneje lahko ugotavljam, da je bil moj odziv, telesni in psihični, povsem upravičen; ugotovila sem tudi, da ženske ženskam marsikdaj nismo zaveznice – konec koncev tudi mutilacijo ženskih genitalij opravljajo – ženske.
Morda zato ne preseneča, da v prvi nosečnosti nisem hotela, da bi me obravnavala babica. Pa ne, da bi bila na voljo – to ni bila; je pa v vodniku o nosečnosti pisalo, da lahko 5 pregledov v nosečnosti opravi babica in če bi se mi slučajno pripetilo, da bi me obravnavala, bi želela, da me obravnava, prepričana sem bila takrat – bolj uposobljen/a strokovnjak/inja, torej ginekolog/inja in porodničar/ka. O prekomerni medikalizaciji takrat nisem vedela ničesar.
V zdravstvo me nikoli ni vleklo. Lahko bi rekla, da sta me na pot babištva pripeljala moja otroka. A če sem temeljitejša, me je na babiško pot postavila predvsem pred-, med- in po-porodna oskrba. Če ne bi bila deležna obravnave, ki je bila sicer večinoma zelo prijazna, hkrati pa tudi (v pomembnih trenutkih) nestrokovna in nespoštljiva, predvsem pa nepotrebno medikalizirana, verjamem, da nikoli ne bi postala babica.
Nepotrebni in pogosti ultrazvoki in vaginalni pregledi, luščenje ovojev brez informiranja in – posledično – brez mojega soglasja, nepotrebne farmakološke terapije ter napotitev na sproženje poroda brez strokovnega razloga (takrat sem to čutila, danes lahko to strokovno zagovarjam) ter izjava babice, da sicer je z mano in otrokom vse v redu, a da bo najbolje, da sva pridni(!) in ubogava(!), saj bova tako obe imeli najmanj težav z dežurno zdravnico, medikaliziran porod, čeprav sem si želela naravnega, čepe ali vsaj v vodi, nepodpora dojenju v porodnišnici in prepričevanje, da se bom bolje spočila, če mi otroka čez noč odnesejo… vse to in še več mi je dalo slutiti, da obstaja tudi drugačna pot.
Pričela sem jo iskati. V drugi nosečnosti se nisem informirala bolj, sem se pa informirala drugje in drugače. Starševsko šolo, kjer so nam v prejšnji nosečnosti reklamno delili dude in stekleničke sponzorja, sem zamenjala za priprave izven zdravstvenega sistema; forume z branjem knjig o naravni nosečnosti, porodu in starševstvu; porod v porodnišnici s porodom pri babici.
Od teh izkušenj naprej so me nagovarjale in se vedno znova vračale porodne in obporodne teme. Povabljena sem bila, da se udeležim prvega izobraževanja za porodne spremljevalke – doule. Bila sem navdušena! A zanos me je precej hitro minil. Zelo jasno mi je postalo: če bi babice opravljale delo, kot bi ga morale – če bi bile babice zagovornice in podpornice žensk, če bi se poznale in bi zanje skrbele v nosečnosti, med porodom in v poporodnem obdobju, če bi imeli uveljavljen model: “ena porodnica – ena babica”, doule pravzaprav ne bi bile potrebne. Spoznanje, da so doule potrebne in koristne, ker so z medikalizacijo babice prenehale opravljati velik del babiškega dela, in spoznanje, da se pri nas še vedno nobena od babic ni opogumila postati samostojna babica (v Slovenijo so k porodom prihajale babice iz tujine, ali pa so jim prisostvovale babice iz porodnišnice na skrivaj) me je utrdilo v nameri, da postanem babica, saj bom tako lahko precej bolj koristna.
Leta 2009 sem pričela študirati babištvo na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani ter se hkrati usposabljati kot doula; v letu 2010 sem v vlogi doule začela aktivno spremljati ženske pri porodih. Biti doula ženskam, ki so želele naraven porod v porodnišnici, doma ali v tujini je bila dragocena priložnost za izkušnje in znanje, ki ga tekom študijske prakse ne bi mogla dobiti. Nezanemarljiv je podatek, da v okviru redne prakse (ker sem želela pridobiti čim več različnih izkušenj, sem jo opravljala v treh porodnišnicah) nisem videla niti enega samega samcatega nemotenega, nemedikaliziranega, fiziološkega poroda(!).
Odločitev za študij ni bila lahka. Z dvema majhnima otrokoma tudi študij sam ni bil enostaven, saj sem svoje obveznosti jemala resno, zavzeto in kar se družine in babištva tiče – nikoli na pol.
Ko sem se vpisovala in še nekaj časa po tem, sem se spraševala, če ima sploh smisel in je vredno? Sem dovolj dobra, da me bo sploh kdaj katera ženska želela za svojo babico - in me imeti ob sebi v najpomembnejšem trenutku svojega življenja?
A ko so se mi misli zbistrile, je postalo jasno:
Doštudirala bom. Postala bom samostojna babica!
In morda me res ne bo nikoli izbrala nobena nosečnica… A tudi, če ne bom nikogaršnja babica, je vredno, da za svojo (takrat dve letno) hči, ustvarim možnost izbire, kje in s kom bo lahko rodila. Zavedanje, da je že to povsem dovolj, je odločitvi za študij dalo smisel in izostrilo moj fokus.
(se nadaljuje…)
